Kako daleč je blizu

Jernej Kožar

—

Na risbi Game Spectators vidimo množico ljudi razporejeno v ravne vrste. Moški so v majicah s kratkimi rokavi, ženske z golimi rameni, nekateri nosijo očala drugi tudi kape. Čeprav so stisnjeni tesno drug ob drugega, so osamljeni, le tu in tam kak par, vsi ostali zrejo vsak v svojo smer ali pa fotografirajo. Po obrazih sodeč je večina moških članov te druščine povsem zadovoljna, saj so del privilegirane skupine, ki jo zanimajo športne prireditve. Po robovih so gledalci grobo odrezani, kar povečuje učinek napetega pričakovanja. Tribune so nabito polne, torej gre za pomemben dogodek, med njimi je le en prazen prostor.

Vesna Bukovec, iz serije Ni družbe brez spektakla (There is no society without spectacle), Game Spectators, tuš na papir, 29,7 x 21 cm, 2011

Danes lahko v likovni umetnosti opazujemo trend vračanja k izhodiščem likovnega ustvarjanja, k risbi. Omenimo le najvidnejše predstavnike te smeri: Tracy Emin, Dan Perjovischi in David Shrigley. Risba se v primerjavi z drugimi mediji sooča s svetom na gledalcu prijaznejši način. Njena prednost je v tem, da velja za klasično likovno tehniko in je lahko zato v svojem sporočilu bolj radikalna.

Vesna Bukovec se je v ciklusu risb z naslovom Ni družbe brez spektakla (There is no society without spectacle) v nasprotju s prejšnjimi deli obrnila od posameznika k množici. Neprekinjeno in gladko linijo brez iluzionističnih dodatkov, s katero je risala prej, je zamenjala manj tekoča, bolj ostra. Na risbah povzetih po fotografijah najdenih na spletu so protestniki na Wall streetu, gledalci v Wimbledonu, delavci, ki čakajo na novico, da so ostali brez službe, čakajoči na iphone, obiskovalci rock koncerta, otroci, ki molijo, ljudje, ki čakajo na pakete s hrano. Prav najnovejši protesti proti bankam v New Yorku in drugod so Vesno Bukovec spodbudili k razmišljanju o psihologiji množice in vlogi posameznika v njej. Fotografija je vedno osnova za njeno namenoma shematično risbo, katere sporočilo je vsekakor pretresljivo in se zajeda v aktualno resničnost. Posameznik je samo del družbe in njegovo obnašanje je vedno podrejeno skupini. Kar pa je seveda povsem normalno, saj je človek družbeno bitje, socialno določena žival. Tem ugotovitvam se podreja tudi slog risb, ki je blizu tistemu, kot ga poznamo iz običajnih navodil za uporabo ali raznih opozorilnih znakov in je namenoma brezoseben, podrejen množici.

V teh risbah Vesna Bukovec povzema aktualno družbeno dogajanje. Dokazuje, da družbena kritičnost ni povsem razvodenela v osebni. Na treh risbah vidimo preobilje današnjega sveta in na drugih treh množico tistih, ki niso imeli sreče, da bi se rodili v svet bogatih. Na eni pa je skupina otrok z rokami sklenjenimi na prsih, v čemer lahko prepoznamo gesto molitve. Danes so ljudje, kljub obilju vse bolj nesrečni, nekateri zato, ker nimajo najnovejših iphonov, nekateri zato, ker ne morejo do vstopnice za Wimbledon, eni zato, ker nimajo hrane in drugi zato, ker nimajo službe. Vzrok temu je gotovo tudi religija, ki v vseh svojih oblikah že tisočletja zatira ljudi in jih sili v podrejanje množici.

Vesna Bukovec, iz serije Ni družbe brez spektakla (There is no society without spectacle), School Prayer, tuš na papir, 29,7 x 21 cm, 2011

—

Besedilo je nastalo ob samostojni predstavitvi v okviru cikla razstav Likovni kritiki izbirajo v organizaciji Slovenskega društva likovnih kritikov in Cankarjevega doma, novembra 2011.
Izbor: Jernej Kožar; avtorica: Vesna Bukovec

—

Dela omenjena v besedilu: